Select Page

Prostovoljstvo

PROSTOVOLJSTVO

Prostovoljstvo deluje na različnih področjih – socialnem, športnem, rekreativnem, izobraževalnem, zdravstvenem, kulturnem, okoljskem, turističnem, v kriznih situacijah (na primer gasilske organizacije, reševalci) in na mnogih drugih področjih. Opravljajo ga ženske in moški, mladi ljudje in otroci, ljudje srednjih let in starejše osebe, vanj se lahko vključujejo vsi ljudje ob upoštevanju svojih zmogljivosti, saj zanj ni načelnih omejitev. Prostovoljstvo ima velik pomen za skupnost, ker:

 • izboljšuje kakovost življenja v družbi;
 • brani interese posameznikov in skupin, ki so ogroženi, prikrajšani, potisnjeni ob rob, izključeni;
 • je ena od osnovnih poti odzivanja civilne družbe na potrebe v njej in ustvarja možnosti aktivnega delovanja državljanov v družbi;
 • prostovoljsko delo je bodisi samostojna ali dodatna dejavnost in dodana vrednost delovanju služb in institucij.

ZGODOVINA PROSTOVOLJSTVA

 Prostovoljstvo ni nekaj novega. Je naravni instinkt družbe po samoohranitvi. Zaradi industrializacije, sodobnega reorganiziranja osebnega časa posameznika in zgubljanja pomena naravnih družinskih skupnostih se je pojavilo veliko posameznikov, ki ne morejo zadovoljiti osnovnih in dodatnih življenjskih potreb ter so v skrbi padli na breme države in prostovoljcev. Prva društva in organizirano prostovoljstvo so se pojavila v 19. stoletju in so v veliki meri potekala tudi pod vplivom Cerkve. Do intenzivnejšega razvoja je prišlo v začetku 20. stoletja. Leta 1922 so začela delovati taborniška gibanja, po drugi svetovni vojni pa je takratna Jugoslavija močno spodbudila mladinske delovne brigade. Za prvo obdobju po vojni je bilo značilno, da je država močno nadzorovala kakršne koli prostovoljske aktivnosti, kar se je izkazalo tudi z Zakonom o verskih društvih, ki je leta 1946 omejil delovanje Karitasa.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je prišlo do intenzivnega ustanavljanja različnih interesnih društev, ki so delovala predvsem in večina samo na podlagi prostovoljskega dela. Leta 1987 so izšli Hrastovski anali, ki so nastali na pobudi videz nepomembnega tabora mednarodnih strokovnjakov v Zavodu Hrastovec Trate, ki je namenjen osebam z motnjo v duševnem razvoju. Pomembnost tega dogodka je ravno v začetku deinstitucionalizacije in odpiranju totalitarnih zaprtih ustanov. Stroka je začela prepoznavati pomembnost prostovoljskega dela in začela nanj gledati kot na dodatno pomoč ter kvaliteto in ne kot tekmovanje, kateri sektor ponuja uporabnikom boljšo pomoč.

V začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je bila ustanovljena Slovenska filantropija, Združenje za promocijo prostovoljstva kot društvo, katerega osnovno poslanstvo je razvoj in promocija prostovoljstva v Sloveniji na nacionalni ravni. Na podlagi sodelovanja se je ustanovila tudi Slovenska mreža prostovoljskih organizacij, ki danes šteje že več kot 900 prostovoljskih organizacij. V tem času so se v Sloveniji tudi uradno ustanovile različne mednarodne institucije, ki temeljijo na delovanju prostovoljcev, kot so Amnesty International Slovenija, Društvo Unicef Slovenija in Rdeči križ Slovenija. Država in lokalna skupnost sta začeli vzpostavljati mehanizme financiranja nevladnega sektorja v Sloveniji in s tem pomembno vplivati na razvoj prostovoljstva.

To je bil tudi čas profesionalizacije nevladnega sektorja in širjenja prostovoljstva v javnem sektorju. V tem času je bilo pod vodstvom predsednice Slovenske filantropije napisanih kar devet strokovnih knjig o prostovoljstvu in tudi veliko strokovnih člankov.        

(vir: www.prostovoljstvo.org)

Vodja: Mirna Tabak

(Skupno 56 obiskov, današnjih obiskov 1)
Dostopnost