Športni dan
V četrtek zjutraj sem se zbudila, se oblekla, pojedla in peš odšla v šolo. V šoli smo vzeli malico in šli v slovensko učilnico, kjer nam je učiteljica prebrala pravljico. Nato smo se peš odpravili do Luke.
Najprej smo si ogledali majhno mlako, v kateri je živel povodni mož. Tam nam je učiteljica razdelila listke, na katere smo napisali naše želje. Vzpenjali smo se vse višje in višje. Nato smo se ustavili in nekaj pojedli. Učiteljica Špela nam je rekla nekaj smešnega pri razgibavanju in vsi smo se začeli smejati. Odpravili smo se dalje. S prijateljicami smo se zelo zabavale. Ko smo prišli na Trikotno jaso, smo spet nekaj popili in pojedli. Nato smo se odpravili do Luke. Pot je bila zelo strma in utrudljiva. Ko smo prispeli na vrh, smo s prijateljicami opazile zelo dosti listja in z njega naredile velik kup. Učiteljica nas je poklicala, da se naj pridemo igrat gledališče. Nato je učiteljica povedala, da gremo. Ko smo tekali dol po hribu, je bilo zelo zabavno. Po poti smo srečali gospo s psom.
Ko smo prišli v šolo, sem odšla na kosilo, ki je bilo zelo dobro. Športni dan je bil zelo zabaven in namenjen kondiciji.
Nika
Športni dan
V četrtek, 17. 10., sem se zbudila že ob 6. uri in zdrvela v šolo, saj se mi je obetal čudovit dan.
V šoli smo pojedli malico, malo po tem pa nam je učiteljica povedala pravljico. Takoj po tem pa smo se odpravili na pohod do koče Luka. Ko smo hodili po gozdu, smo zagledali majhno jezero, v katerem naj bi živel povodni mož. Nato nam je športna učiteljica razdelila liste, na katere smo morali napisati naše želje. Potem pa smo se spet odpravili naprej. Prvo počivališče je bilo že na neki cesti. Tam smo se tudi razgibali ter si domišljali, da smo v steklenički. Spet smo se odpravili naprej. Tako je sledilo že drugo počivališče na Trikotni jasi. Tam smo nekaj malega pojedli in potem smo se šli igrat na bližnja igrala. Malo smo se igrali, potem pa takoj spet hodili. Na pol poti do Luke nas je učiteljica izzvala na dvoboj, kdo premaga njen rekord (v hoji), preden ga poje velik velikan. Vsi smo bili za ter se pognali proti koči. Čeprav sem prišla med zadnjimi, sem se zelo utrudila.
Tam smo se igrali pantomimo pravljic in sicer vsak, ki je uganil kaj je sošolec, se je moral predstaviti kot neki drugi pravljični lik. Po igri smo se odpravili do šole, nato pa še domov. Bilo mi je zelo zabavno, pa čeprav smo kar dolgo hodili in mi je bilo malce naporno.
Elena U. Bežan
Športni dan
Prejšnji četrtek (17. 10. 2013) smo se šesti razredi Osnovne šole Tabor I Maribor odpravili na drugačen športni dan. Že v zgodnjih jutranjih urah smo se zbirali pred šolo, pojedli smo malico in se siti odpravili na pot do Lukove koče.
Med potjo nas je kar malo zeblo, a smo bili veseli, da hodimo po naravi, namesto da sedimo v šolskih klopeh. Kmalu smo prišli do prve točke, slovenske transverzale. Pri njej smo se ustavili in učiteljica nam je podrobneje razložila pomen te besede. Kmalu za tem smo se začeli vzpenjati v gozd. Po nekaj minutah zmerne hoje smo prispeli do jezera, v katerem naj bi prebivala zlata ribica, ki izpolnjuje želje. Vsak je na majhen listič napisal eno željo. Najprej nisem točno vedela, kaj bi si zaželela, pa sem se spomnila na tekmo, ki sem jo imela v soboto. Ribica mi je željo očitno izpolnila, saj sem v soboto dosegla bronasto medaljo. Ko si je vsak nekaj zaželel, smo odšli dalje. Pot nas je vodila skozi gozd po zelo razgibanem terenu. Postali smo lačni, zato smo se kaj kmalu ustavili. Med malicanjem smo še potelovadili, kot da bi bili hudički, zaprti v majhno stekleničko. To je bilo res zelo zabavno. Seveda bi se hoteli še malo pozabavati, vendar smo morali naprej. Dolgo smo tekali po gozdu in opazovali razne zanimive rastline.
Pred napornim vzponom do Lukove koče smo se ustavili še na Trikotni jasi. Tudi tam smo malicali. Medtem pa nas je zalotil dež. Bili smo pogumni in se kljub temu odpravili dalje. Hoja navzgor je bila res naporna. Vseeno smo se z nekaj napora prebili do cilja. Tam smo se odžejali, nato pa se igrali gledališče. Vsak, ki je želel, se je postavil na klop in s pantomimo pokazal neki pohorski bajni lik. Malo smo se nasmejali in se spustili nazaj v dolino. Pot je potekala mirno in tiho, saj smo se trudili, da bi opazili kakšno vilo, belo ženo ali celo povodnega moža, Vodovnika. Okoli dveh smo se polni lepih vtisov prispeli pred šolo.
Seveda se sedaj sprašujete, zakaj sem omenila toliko izmišljenih bitij. Ta drugačni športni dan je namreč potekal v znamenju pohorskih bajnih bitij. Zdel se mi je zelo zanimiv in upam, da bo takih dni več.
Tina Hajdinjak
